Kategorija: Beseda uredništva

Naš sodelavec Matevž je slovenskim škofom namenil naslednje pismo:

Vaše ekscelence, slovenski škofje,

nisem škof, nisem duhovnik in nisem diakon. Imam pa očitno več znanja, kot vsi Vi in Vaši liturgisti.

V rimskem misalu na Veliki četrtek piše: “Po zelo starem izročilu Cerkve so danes PREPOVEDANE vse maše BREZ udeležbe ljudstva.”

Kako si torej drzne posvetna oblast prepovedati nekaj tako svetega in tako božjega, kot je sveta evharistija in vi pri tem niti malo ne povzdignete svojega očetovskega in pastirskega glasu, kot prvi varuhi zakramentov in Cerkve? Vam je mar za svojo čredo? Pastirsko palico nosite tudi zato, da ščitite čredo pred napadi zveri. Kako nas lahko tako brezbrižno prepustite volkovom? Mar ste sami volkovi v ovčjih oblačilih?

Vas nič ne čudi, da je vlada ravno v najbolj svetem in častitljivem delu cerkvenega leta uvedla popolno prepoved svetih maš. Verniki smo tako že tretjič ostali brez možnosti prejema milosti, ki prihajajo z obhajanjem praznika Našega Gospoda. Neštete milosti, ki jih prinaša udeležba in sodelovanje pri bogoslužju tridnevja, velike noči in velikonočne osmine so nam onemogočen. Gre za duhovno kastracijo vernikovi in si upam trdit, tudi naroda. Mar vi ne vidite v tem nobenih hudičevih sadov? Se zavedate, da boste pred Večnim Sodnikom odgovarjali za vsako izgubljeno dušo?

Hvala vam, ker si iz mnogih zgledov, svetih slovenskih škofov in duhovnikov, ki so se skozi zgodovino borili za blagor vernikov in za rešitev nesmrtnih duš, niste izbrali prav nobenega.

Felix Alleluia,

Matevž Hribernik

Ljubljana, 30. 3. 2021

Javno pismo slovenskim škofom ob prepovedi svetih maš za veliko noč 2021

Ob branju tega so se mi porodile še naslednje misli…

Dragi škofje, pomen Velike noči omejujete na druženje ob velikonočnem zajtrku, h kateremu nas bodo povabili celo cerkveni zvonov. Isti zvonovi, ki večer poprej pri Gloria oznanijo Kristusovo vstajenje in Ga med vstajenjsko procesijo slovesno spremljajo in milo prosijo, naj nas blagoslavlja in varuje. Zvonovi naj bi vabili katoliškega človeka k molitvi in zakramentom, ne pa k niti zakramentalnemu delu Velike noči. Velikonočna jedila so blagoslovljena, a blagoslov na daljavo ni isto.

Velika noč ni šunka niti pirhi, ampak Kristusovo vstajenje in njegova zmaga nad smrtjo in grehom.

To je relativizacija Velike noči na nekaj sentimentalnih dogodkov, ki so vsekakor pomembni, a drugorazredni. Velika noč ni šunka niti pirhi, ampak Kristusovo vstajenje in njegova zmaga nad smrtjo in grehom. Kateri je najlepši in najprimernejši način da proslavimo Zmago? Mastenje ob šunki in potici? Vsekakor ne! Temveč prisostvovanje pri daritvi svete maše, prisotni in z enim srcem združeni z angeli in svetniki, ne pa pred zaslonom. Kako naj prejemamo milosti, ki nam jih Bog deli med sveto mašo, predvsem v svetem tridnevju in velikonočni osmini, če nam vi, naši nadpastirji, nasledniki apostolov, preprečujete dostop do najvišje oblike čaščenja – daritve svete maše. Meditirajte odgovore velikega četrtka, ki nas spominjajo na Judeževo izdajo, kajti kljub njegovi vzvišeni službi je izdal svojega Učitelja. Ali ni to dejanje, že drugo leto zapored, podobno tistemu, ki ga je naredil Judas mercator pessimus? Da prodajate svojega Učitelja za 30 srebrnikov in vodite v pogubo trume duš? Zgledi prvih kristjanov, katerim tako radi pojete hvalo, nam kažejo drugače, ti so raje umrli, kot pa prodali svojega Učitelja in se uklonili grešnim zakonom posvetne oblasti.

Preljubi nadpastrji, namen Škofovske konference je jasen, da » v skladu z Zakonikom cerkvenega prava (kanoni 447–459), statutom in drugimi pravnimi normami izvršujejo pastoralno službo v dobro vernikov tega ozemlja«. Vaš raison d’être je jasen a ste ga radvoljno opustili, kakšen je potem še sploh pomen Škofovske konference?

Duhovno zdravje je pomembnejše od telesnega. Vaša dolžnost je voditi duše v nebesa! Bolje dobro umreti, kot slabo živeti. Zgled vaše vere in gorečnost za Boga in Cerkev bi morali biti vaši edino orožje. Ne čudite se upadu vernikov in duhovnih poklicev, če sami ne morete vzeti v roke ščit vere in braniti zaupano vam čredo!

Kljub vsemu za vas še vedno goreče molim in vas priporočam Brezmadežni Devici Mariji, Kraljici nebes in zemlje, svetemu Jožefu njenemu prečistemu ženinu ter vsem svetnikom. Naj vas branijo in podelijo vseh milosti potrebnih za opravljanje Vaše službe.

Objave v medijih:

Domovina.je: Javno pismo slovenskim škofom ob prepovedi svetih maš za veliko noč

Hvaljen Jezus! +

Z največjim veseljem, hvaležnostjo Bogu in zaupanjem v blagoslov Svete Trojice vam sporočamo, da smo dokončno uredili program Duhovnega oddiha TLM in odpiramo mesta za prijave!

Duhovni oddih je namenjen Katoliškim moškim vseh starosti. Potekal pa bo od 16. do 18. aprila (od petka popoldne do nedelje) 2021.

Tema prvega TLM duhovnega oddiha v Sloveniji bo: Štiri poslednje reči – smrt, sodba, pekel ali nebesa.

Število mest je omejeno na 15 udeležencev.

Kotizacija za udeležbo znaša 150,00 €. Za potrditev prijave je potrebno plačilo are v znesku 50,00 €. Prijavo je možno z vračilom are odpovedati do 14 dni pred začetkom oddiha.

Kotizacija za udeleženca vsebuje:

• Nočitve v idiličnem gorskem okolju z glavnimi obroki tekom dneva (večerja, zajtrk, kosilo, večerja, zajtrk, kosilo)
• Duhovno vodstvo Katoliškega duhovnika tekom vseh dni oddiha
• Vsakodnevno darovana Tradicionalna sveta maša
• Predavanja in pogovori o temi oddiha: Štiri poslednje reči
• Redna molitev Rožnega venca v neokrnjeni gorski naravi
• Tridnevno druženje, debate in pogovori z ostalimi Katoliškimi možmi

Prijave pošljite na info@scutumfidei.si, kjer navedete vaše ime in letnico rojstva, nato pa vam bomo posredovali ostale podatke.

Podrobni program bomo poslali udeležencem, ko bo seznam popolnjen oz. nekaj tednov pred začetkom oddiha.

Bog vas blagoslovi in upamo, da se vam bo uspelo udeležiti!

ICR+
Uredništvo Scutum Fidei

V nadaljevanju si boste lahko prebrali recenzijo knjige Guillauma Cucheta, ‘Kako je naš svet prenehal biti krščanski. Anatomija kolapsa’, Editions du Seuil, Pariz, 2018. Recenzijo je naredil Jean-Claude Larchet, sicer francoski pravoslavni teolog in raziskovalec, avtor številnih kvalitetnih del. Ker je njegova recenzija bolj povzetek Cuchetove knjige, jo lahko v celoti ponudimo katoliških bralcev. Več o avtorju v sami recenziji prof. Larcheta. Prevod ponujamo tudi kot dokazilo, da naša opozorila niso »iz trte izvita«, ampak temeljijo na trdni, celo znanstveni, podlagi. 

Številni avtorji že pol stoletja opažajo drastičen zaton katolištva v Franciji in širše v Evropi, to pa jih skrbi: Louis Bouyer; Serge Bonnet, Michel de Certeau in Jean-Marie Domenach, Paul Vigneron, Jean Delumeau, Emile Poulat, mons. Simon, Denis Pelletier, Daniele Hervieu-Léger, Yves-Marie Hilaire, Denis Pelletier, Emmanuel Todd in Hervé Le Bras, Yvon Tranvouez. (Naštevamo samo avtorje, naslove njihovih del pa lahko dobite v uredništvu, če bi koga zanimalo, op. prev.)

“Eden izmed objektivnih kriterijev, ki jih je izbral, je stopnja redne nedeljske prakse med francoskim prebivalstvom, ki je s 27% leta 1952 padla na le 1,8% leta 2017.”

V tej knjigi, ki obrne na glavo naslov knjige Paula Veyneja ‘Kdaj je naš svet postal krščanski’, da bi  prikazal preobrat procesa, katerega začetki so bili analizirani, Guilliaume Cuchet, profesor sodobne zgodovine na Univerzi Pariz-Creteil, specializiran za zgodovino katolištva, skuša opredeliti trenutek, v katerem se je ta upad začel, kakor tudi določiti razloge zanj. Eno glavnih uporabljenih znanstvenih orodij je statistična analiza. Eden izmed objektivnih kriterijev, ki jih je izbral, je stopnja redne nedeljske prakse med francoskim prebivalstvom, ki je s 27% leta 1952 padla na le 1,8% leta 2017. O tem kriteriju bi se sicer dalo razpravljati, ker je po nedavnem članku ‘La Croixa’ (‘Križ’ – osrednji katoliški časnik v Franciji) nekdo lahko “prakticirajoči” katolik tudi z drugimi vrstami delovanja, je pa res, da v odsotnosti nedeljske prakse krščanska kultura lahko traja nekaj časa, vendar jo izguba stika z liturgičnim življenjem postopoma oslabi in povzroči njeno izginotje.

V prvi tretjini knjige je opredeljena pripadnost katolištvu, ki izhaja iz množice statističnih podatkov, ki jih je duhovščina obdelovala med letoma 1945 in 1965, zlasti pa statistika, ki jo je natančno in redno vodil v daljšem obdobju (1880-1965) kanonik Boulard, sociolog in avtor štirih zvezkov gradiva za versko zgodovino Francozov v 19. in 20. stoletju.

Cuchet pravi, da je v šestdeseta leta 20. st., natančneje v leto 1965, mogoče datirati prelom, ki je sprožil proces dekadence katolištva v Franciji. Ta prekinitev sovpada z drugim vatikanskim koncilom, kar je paradoksalno, ker so ga oblikovali njegovi organizatorji kot posodobitev za oživitev katolištva v sodobnem svetu. Toda, poudarja avtor, ki je preučeval različne hipoteze, “ne vidimo, kateri drug dogodek bi lahko sprožil tak odziv. Že s svojim obstojem, kolikor je nenadoma omogočil reformo starih norm, je koncil zadostoval, da jih je zamajal, še posebej, ker je stopila v rabo liturgična reforma, ki je v velikem številu zadevala najbolj vidni del religije, že leta 1964”.

V drugi polovici svoje knjige avtor natančno analizira vzroke, povezane s koncilom, prelom in proces dekadence, ki se na svetovni ravni nadaljuje še danes.

Koncil je povzročil izgubo trdne podlage med verniki. Koncilsko besedilo ‘Dignitatis humanae’, objavljeno leta 1965, o verski svobodi, se je pojavilo “kot nekakšno neuradno pooblastilo za zanašanje na lastno presojo glede prepričanja, vedenja in prakse, ki je močno nasprotovalo prejšnjemu sistemu”. To je vzbudilo žalostno pripombo patra Louisa Bouyerja: “Nihče več ne veruje, vsakdo dela samo, kar hoče.”

Cuchet na področju pobožnosti opaža vidike liturgične reforme, ki bi se lahko zdeli drugotnega pomena, vendar pa na psihološki in antropološki ravni to nikakor niso bili. Ti vidiki vključujejo opustitev latinščine, prejemanje obhajila na roko in relativizacija starih obveznosti, ki so igrali pomembno vlogo. Enako velja za kritike slovesnega obhajila, ki se množijo od leta 1960 in zlasti od leta 1965, nove pastorale krsta (od 1966) in zakonske zveze (v letih 1969-1970), ki so od kandidatov zahtevali večjo stopnjo dostopa do zakramentov in več priprav ter osebnih zavzetosti.

»Katoliška kriza« v letih 1965-1978 je bila sprva kriza duhovščine in dejavnih katolikov. Opuščanje duhovniške obleke (od leta 1962) in verskih navad, politizacija (v levo) duhovščine, zapuščanje stanu duhovnikov, redovnikov in redovnic se je mnogim zdelo resnična “izdaja klera”, opustitev stanu, kakršne niso pomnili vse od francoske »revolucije«, ki je imela enake rušilne učinke”.

Na področju verovanja je štelo že samo dejstvo zamenjave govorice. Spremembe v uradnem nauku so napravile skromne vernike za dvomljivce, ki so logično izpeljali, da če bi se institucija včeraj “motila” v tem, da je razglašala za nespremenljivo, kar je prenehalo biti nespremenljivo, ne more biti nobenega zagotovila, da se to v prihodnosti ne bi več spremenilo. Cela vrsta starodavnih “resnic” je nenadoma padla v pozabo, kot da bi duhovniki sami nehali verjeti vanje ali ne bi vedeli, kaj bi nam o njih povedali, potem ko so o njih že tako dolgo govorili in jih imeli za bistvene.

Drugo področje, na katerem so razmere destabilizirale vernike, ugotavlja avtor, je podoba Cerkve, njene hierarhične strukture in duhovništva. »Katoliška kriza« v letih 1965-1978 je bila sprva kriza duhovščine in dejavnih katolikov. Opuščanje duhovniške obleke (od leta 1962) in verskih navad, politizacija (v levo) duhovščine, zapuščanje stanu duhovnikov, redovnikov in redovnic se je mnogim zdelo resnična “izdaja klera”, opustitev stanu, kakršne niso pomnili vse od francoske »revolucije«, ki je imela enake rušilne učinke”.

Po drugi strani pa je »koncil utrl pot tistemu, kar bi lahko imenovali kolektivni izstop iz obvezne prakse pod kaznijo smrtnega greha, ki je v starodavnem katolištvu zavzemal osrednje mesto. […] Ta starodavna kultura obvezne prakse je bila izražena predvsem na področju “cerkvenih zapovedi”, ki so se jih otroci na pamet učili pri verskem pouku in katerih spoštovanje je bilo treba preveriti med izpraševanjem vesti, ko se pripravlja na spoved”, ki je vključevala dolžnost posvečevanja nedelj in praznikov, spovedovanja grehov in prejemanja obhajila vsaj enkrat letno, zdržka in posta ob petkih, ob velikih praznikih in v spokornih obdobjih, imenovanih “kvatre” (lat. Quattuor tempora). Vse te zahteve so toliko omehčali, da so izginile, razen obhajila, ki je postalo sistematično in je potekalo brez kakršne koli priprave, saj sta spoved in post praktično izginila. Mehčanje evharističnega posta pa je bilo izvedeno v različnih predhodnih fazah: leta 1953 je Pij XII., medtem ko je obdržal obveznost posta od polnoči pred obhajilom, odločil, da je uživanje vode ne bo nikoli prekinilo; leta 1957 je motu proprij ‘Sacram communionem’ post zmanjšal na tri ure za trdo hrano in na eno uro za tekočino; leta 1964 je Pavel VI. odredil, da bi v obeh primerih zadostovala ura, kar konkretno pomeni izginotje evharističnega posta, saj je ura čas, ki je potreben za odhod v cerkev in za del maše pred obhajilom. (Zanimiva pripomba enega vernega katolika je nekoč bila, da ena ura evharističnega posta pred obhajilom pomeni, da pač vernik ne je sendviča med samo mašo in nič več kot to, op. prev.)

V tem koncilskem in pokoncilskem obdobju je “presenetljivo – opaža avtor – videti, kako so duhovniki prostovoljno odstranili stari sistem norm, s katerim so se toliko trudili, da bi ga uresničili”. Pri ljudeh je to neizogibno ustvarilo občutek, da so “spremenili svojo vero” in, po eni strani, privedlo do  vtisa splošnega relativizma.

Avtor posveča dve poglavji vzrokom za dekadenco, ki se mu zdijo temeljni: kriza zakramenta pokore in kriza pridiganja o poslednjih rečeh.

1) Po mnenju G. Cucheta je »kriza spovedi eden najbolj očitnih in presenetljivih vidikov “katoliške krize” v letih 1965-1978«. «Vrednost spovedi je sama po sebi pomembno sociološko in duhovno dejstvo, ki ga zgodovinarji in sociologi verjetno niso v celoti upoštevali. Pravzaprav ni privedlo do nič manj, kot do izjemne preobrazbe v množično opustitev v nekaj letih tiste prakse, ki je dolga stoletja močno oblikovala katoliško miselnost. Leta 1952 je 51% odraslih katolikov izjavilo, da bodo šli k spovedi vsaj enkrat v letu (na Veliko noč, kot je bilo obvezno v 21. kanonu IV. Lateranskega koncila iz leta 1215); leta 1974 jih je bilo le še 29%, leta 1983 pa 14%. Po avtorjevih besedah ​​je prelomna točka okoli leta 1965-1966, ko se je spoved prenehalo predstavljati kot “zakrament pokore” in je bila predstavljena kot “zakrament sprave”. Ta pojav je šel z roko v roki:

– s koncem že omenjene “obvezne prakse” in dekriminalizacijo opuščanja verske prakse (beri – opustitev udeležbe pri nedeljski in praznični sveti maši), ki se je prej štela za greh, ker je bila, glede na cerkvene zapovedi, ena od absolutnih dolžnosti, ki se jim je treba podrediti;

– z izgubo občutka za greh v vesti mnogih vernih, pa tudi med duhovščino, ki se je bala, da bi vzbujala v ljudeh ta čut, kakor tudi tistega o poslednjih rečeh. Avtor v zvezi s tem opaža: “Duhovniki so  nenadoma nehali govoriti o vseh teh občutljivih temah, kot da vanje ne bi več verjeli, medtem ko je hkrati v njihovih govorih zmagovala rusojevska (Rousseau) vizija Boga: “Bog-ljubezen” (in ne več samo “ljubezni”) v letih 1960-1970. “Duhovniki so asfaltirali pot v nebesa,” je v začetku sedemdesetih v intervjuju s sociologom Fanchom Élégoëtom povzela ostarela bretonska kmečka žena. Nekoč ozka in strma, je zdaj postala avtocesta, ki so jo prevozili skoraj vsi. Ni mogla peljati drugam, če ni bi bilo več nobenega greha ali pekla, niti kakšnega težkega greha, ki bi komu mogel odvzeti nebesa. Koristnost spovedi je bila v njeni tradicionalni definiciji dejansko vse manj očitna”;

– s prelomom med spovedjo in obhajilom. “V starem sistemu smo se več spovedovali, kot se obhajali, spoved pa je bila v glavnem pojmovana kot nekakšno obredno očiščenje, ki pogojuje dostop do evharistije.” Razvoj pogostega obhajila, ki ga spremlja izguba občutka za greh, in ideja nekaterih pripadnikov duhovščine, na katere vpliva psihoanaliza, v skladu s katero bi bilo treba vernike osvoboditi krivde in jih »osvoboditi spovednice«, je privedlo do tega, da so bili verniki zdaj vabljeni k obhajilu, ne da bi se morali spovedovati. Obhajilo se je torej banaliziralo, same priložnosti za spoved pa praktično ni bilo več. Redne posamezne spovedi so bile od leta 1974 nadomeščene s “spokornimi slavji”, ki so se praznovala enkrat letno pred veliko nočjo; na teh srečanjih se verniki niso več ničesar spovedali (avtor jih imenuje »oblike pokore brez spovedi«), ampak so prejeli kolektivno odvezo po poslušanju nejasnega govora, v katerem so pojem greha vse bolj zamegljevali. In ko je možnost spovedi ostala v nekaterih župnijah ali je bila kasneje obnovljena, “verniki niso dobro vedeli, kako naj se spovejo, niti ali bi to sploh prinašalo kakšno korist”.

2) Zadnje poglavje je posvečeno vzroku za dekadenco, ki se avtorju zdi enako temeljnega pomena: kriza pridiganja o “poslednjih rečeh”; avtor se v naslovu poglavja vpraša, ali to z drugimi besedami ne pomeni “konca odrešenja”. Avtor ugotavlja, da je bilo v starih katekizmih in teoloških razpravah pomembno mesto namenjeno smrti, sodbi in dvema končnima ciljema onstranstva, peklu in nebesom. Zaskrbljeni, ker so videli, kako izginjajo iz poučevanja in pridiganja, so že decembra 1966 francoski škofje ugotovili: “Izvirni greh […], pa tudi poslednji cilji in sodba, so točke katoliškega nauka, neposredno povezane z odrešenjem v Jezusu Kristusu in njihovo podajanje vernikom se kaže kot nekaj izredno težkega mnogim duhovnikom. Ne vemo, kako bi o tem govorili.” Malo pred tem je kardinal Ottaviani, prefekt Kongregacije za nauk vere, opazil, da je izvirni greh skoraj popolnoma izginil iz sodobnega oznanjevanja. G. Cuchet poudarja, da ni šlo le za problem predstavljanja dogme, pastoralne in pedagoške narave, ampak da je “v resnici šlo za problem vere in nauka ter za splošno nelagodje duhovščine in vernikov. Vse se je zgodilo tako, kot bi nenadoma na koncu celotnega dela tajnih priprav celotni deli starodavnega nauka, ki so se do zdaj štele za bistvene, kot so sodba, pekel, vice, hudič, postali nemogoči za verovanje za vernike in nepredstavljivi za teologe”. Avtor to krizo (čeprav je nanjo namigoval že nekaj  prej) umešča v šestdeseta leta, pa tudi v krizo spovedi, pri čemer opaža njeno tesno povezanost s spovedjo: “Propad prakse spovedi sledi enaki kronologiji, še posebej v skoraj izginotje v nekaj letih ali celo nekaj mesecih nekoč dosledne skupine tistih, ki so pogosto hodili k spovedi. Odnos je neposreden, če ne celo izključen, z odpovedjo pojmu smrtnega greha (v smislu greha, vrednega pogubljenja). Imelo pa je posledice tudi za druge zakramente, povezane z “zadnjimi cilji”. V novem obredu krsta so se eksorcizmi bistveno zmanjšali (ker se ne zdi primerno poudarjati vloge Satana, v katerega del duhovščine ne verjame več in za katerega se zdi, da pripada mitologiji, katere je treba osvoboditi vernike, ki so označeni kot naivneži); obstajala pa je tudi jasna cenzura izvirnega greha, za katerega je bil [krst] zdravilo, da je zagotovil večno življenje. “

Kar zadeva krst, je nova reforma od decembra 1965 privedla do nezadovoljstva številnih vernih nad “novo pastoralo krsta, kjer je bilo, če je bila prva skrb do takrat krst otrok čim prej, tukaj ravno nasprotno, rok se odloži, da se starši bolj vključijo v priprave. Dodati je treba, da so številni posvečeni odvračali od krsta dojenčkov pod pretvezo, da mora biti to svobodno, prostovoljno in popolnoma zavestno dejanje, in trdili, da čakajo, da ga preložijo v obdobja mladosti (beri – se bo odločil sam, ko odraste, op. prev.).

Vsi ti dejavniki so spremenili sam koncept pogojev za odrešenje. »Stara koncentrična ekleziologija s krogi padajoče verjetnosti odrešenja sploh ni bila več primerna. S tega vidika je bil 2. VCZ prizorišče neke vrste “noči 4. avgusta” (francoska revolucija)  posmrtnega življenja, ki je končala privilegije katolikov glede odrešenja. Zdaj je bilo Cerkev moč razumeti bolj kot neko sredstvo odrešenja za vse, brez diskriminacije ali privilegijev, četudi so se verniki, vajeni zelo drugačne teologije, v teh razmerah znašli v nevarnosti določene zmedenosti in se začeli spraševati, kakšno dejansko korist sploh ima njihova pripadnost Cerkvi”.

Avtor v svojem sklepu poudarja tudi katastrofalne učinke krize iz šestdesetih let na dogmatično zavest vernih, ki je bila na neki način protestantizirana: “Prevlada svobode vesti na koncilu, se je v Cerkvi pogosto razlagala, sprva nepričakovano, kot novo svobodo katoliške vesti, ki ji je implicitno bilo dovoljeno, da se znebi bremena dogem in obveznih praks. Sam pojem dogme (kot obveznega prepričanja v vesti) je tako postal problematičen. Zdi se, da je ta pomembni sklep koncila skupaj s konceptom “hierarhije” resnic v mislih mnogih deloval kot nekakšna formalna dekriminalizacija “vernika po svojem lastnem okusu”, ki je močno nasprotovala prejšnji situaciji , ko je bilo treba verske resnice sprejeti kot celoto in brez pravice do izbire. Pričakovati je bilo, da bodo najbolj neprijetne med njimi ali tiste najbolj v nasprotju s splošnim čutom plačale visoko ceno, kot se je kasneje tudi zgodilo.

Katerikoli pa so že zunanji dejavniki, ki so lahko privedli do propada katolištva (sodobna miselnost, družbeni pritisk itd.), so po mnenju avtorja te knjige notranji dejavniki tisti odločilni.

Katolištvo samo nosi veliko odgovornost pri razkristjanjenju Francije (in bolj splošno Evrope, ker analiza v drugih državah vodi do enakih zaključkov). Posodobitve, ki jih je opravil Drugi vatikanski koncil, ker je predlagal, da se soočimo z izzivi sodobnega sveta, ni privedel do ničesar drugega kakor do popolne prilagoditve svetu. Mislil je, da ga bo pritegnil, pa mu je pričel slediti. Ker je hotelo biti slišano v svojem času, se je katolištvo sekulariziralo. V strahu pred potrebo po utrjevanju lastne identitete, se je relativiziralo do te mere, da mnogi verniki v njem ne najdejo več znamenj, ki so jih bili vajeni ali so jih pričakovali, in ne najdejo več nobenega interesa, da bi v njem iskali tisto, kar jim svet že ponuja na manj zahteven način.

“(vse to vse bolj spoznavamo tudi pri nas, četudi se skuša zadeve predstaviti kot pozitivne – proces pelje v isto smer in k enakim ali podobnim številkam tudi v Sloveniji, zato ni tolažba v številkah, ki še niso takšne, op. prev.)”

Katoliške oblasti so skušale minimalizirati kolaps, opisan v tej knjigi z raznimi argumenti (veliko število Francozov ostaja katolikov in da krstiti svoje otroke; verska praksa se raje meri z zavzetostjo, kot pa s številom udeležencev pri maši; kvaliteta je zamenjala kvantiteto itd.). Ti argumenti pa niso kaj prida prepričljivi. Pogosto se Janeza Pavla II. predstavlja kot tistega, ki je privedel do izboljšanja po ekscesih, ki so sledili 2. vatikanskemu koncilu, vendar pa moramo opozoriti, da je udeležba pri nedeljski sveti maši v Franciji padla s 14% v letu njegove izvolitve na le 5% v času njegove smrti, leta 2005 (kakor je bilo rečeno, je sedaj ta praksa le še 1,7%, najbrž še manjša, glede na to, da je minilo še nekaj let od izida knjige). Če drži, da skupnosti, ki živijo po mestih lahko nudijo lažen primer (kakor je tudi držalo za tistih nekaj cerkva, ki so bile odprte v komunističnem obdobju v vzhodnem bloku, ki so bile natrpane na račun drugih, ki so jih zaprli), kakor tudi spektakularna zbiranja mladih na Svetovnih dneh mladih, pa je vseeno francosko podeželje tisto, ki kaže na resničnost dramatične dezertifikacije (spremembe v puščavo, op. prev.): stalno povečevanje opuščenih cerkva (kar pomeni, da se cerkva več ne uporablja kot bogoslužne prostore); duhovniki, ki morajo skrbeti za po dvajset ali celo trideset župnij, vsako nedeljo pa darujejo »regionalno« mašo za majhno skupino vernikov, povečini priletnih, ki so včasih prepotovali desetine kilometrov (neki sorodniki iz Belgije so nam pravili, bili so že v letih, zdaj so pokojni, kako se vozijo več kot uro stran za pevske vaje in sveto mašo, op. prev.); izginotje pogrebov, ki jih obhaja duhovnik, zaradi pomanjkanja celebrantov (to so tisti duhovniki, ki obhajajo oz. vodijo bogoslužje, op. prev.); pomanjkanje stika med duhovnikom in verniki zaradi medsebojne razdalje in nedostopnosti prvih, ki so bolj zasedeni z duhovniškimi srečanji kakor s pastoralnimi obiski (vse to vse bolj spoznavamo tudi pri nas, četudi se skuša zadeve predstaviti kot pozitivne – proces pelje v isto smer in k enakim ali podobnim številkam tudi v Sloveniji, zato ni tolažba v številkah, ki še niso takšne, op. prev.).

Ob osmi obletnici prve javne tradicionalne maše v Sloveniji

God Lurške Matere Božje tistega 11. februarja 2013 je bil za Cerkev po svetu zgodovinsko pomemben, kajti na ta dan je, nam vsem ljubi sveti oče, Benedikt XVI. naznanil svoj odstop in s tem popolnoma pretresel vesoljno Cerkev. Kljub temu izjemnemu a izredno žalostnemu zgodovinskemu dogodku, se je slovenska tradicionalna skupnost z vsem srcem radovala in klicala s psalmistom »Eructavit cor meum verbum bonum: dico ego opera mea regi«, kajti prva javna tradicionalna maša po desetletjih, se bo ponovno darovala na glavnem oltarju cerkvice svetega Alojzija v Mariboru. Kako je do tega izrednega dogodka sploh prišlo je zelo dolga zgodba. Pobuda je prišla iz dijaških vrst. Sam, ki sem takrat obiskoval tretji letnik Škofijske gimnazije v Mariboru ter moj zelo dober prijatelj, ki je sedaj cistercijanski menih v avstrijski opatiji Svetega Križa, sva bila pobudnika te ideje, ki je kmalu padla na plodna tla. S pomočjo dveh uglednih profesorjev, dr. Iva Keržeta in dr. Aleša Mavra, je ideja, ki je še pred kratkim izgledala kot sanje, počasi začela dobivati obliko. Z idejo smo kmalu tudi navdušili profesorja glasbe, ki je bil pripravljen zagotoviti glasbeno spremljavo ter gregorijansko petje. Orgelski del je prevzela sošolka, gospodična Renata Verdinek, ki je zvesto spremljala vse svete maše v Mariboru, ter tudi jubilejno mašo na Lurdu leta 2018. Ko je bil ta večinski delež pokrit, nam je blagopokojni kanonik ter stolni dekan msgr. Jožef Goličnik radovoljno prepustil uporabo cerkvice svetega Alojzija. Nas je čakala še najtežja naloga – najti duhovnika. Tako sva se s Klemenom (sedaj br. Benjaminom), odpravila na diplomatsko misijo k prevzvišenemu škofu Jožefu Smeju. Izredno dolg pogovor, ki se je zavlekel nad uro, je bil za naju oba izredno duhovno bogat ter nade poln. Milostljivi gospod se je gorečih oči spominjal svoje mladosti kot ministrant, bogoslovnih let, svoje mašniške mladosti, ter goreče blagoslovil naša prizadevanja. Bil je celo pripravljen, da sam obhaja sveto daritev, a na koncu ni mogel. Tako je dr. Maver našel duhovnika, ki je bil pripravljen zagotoviti sveto liturgijo, takrat še patra Jerneja Kurinčiča OFM. Izbira bi vsekakor lahko bila boljša, ampak podarjenemu konju se ne gleda v zobe, pravi pregovor. Na sveto mašo smo se vsi dobro pripravili, tako pevski zbor, kakor tudi midva s Klemenom, ki sva ministrirala.

Na dan D smo lepo okinčali cerkev s cvetjem ter iz cerkvene zakladnice pripravili primeren plašč s podobo Brezmadežne Device Marije in obhajali peto sveto mašo (zbor je prepeval angelsko mašo ter slovenske ljudske pesmi) s kadilom. Vsi napori so se, v Božjo čast, izplačali in led je bil prebit. Tako smo čez tri mesece organizirali že drugo sveto mašo, tokrat v velikonočnem času, na čast svetemu Juriju. Tokrat se je za maševanje opogumil spoštovani profesor dr. Anton Ožinger, ki nas je leta 2019 zapustil. Ta eminentni zgodovinar in dolgoletni profesor je z veseljem zagotovil mašo tudi na god sv. Alojzija, katero je posnel TV Exodus, ter še zadnjo mašo v Mariboru, v začetku novembra za vse rajne, katere so se v sklopu glasbene vzgoje udeležili vsi prvo-letniki, pevsko spremljavo, predvsem proprij je zagotovila sedaj zelo znana skupina Il Divji. V sklopu posnete svete maše sva z dr. Keržetom pripravila tudi daljšo oddajo na TV Exodus, ki je bila predvajana v dveh delih. Kmalu se je gibanje povečalo, ter so se mu pridružili člani iz primorske in kranjske, ki so prisostvovali tudi pri ponovitvi nove maše gospoda Tilošanaca v Mariboru, nekega avgustovskega dne. Gibanje se je kmalu priključilo mednarodnemu gibanju Juventutem ter pričelo z organizacijo svetih maš v cerkvi svetega Roka v Dravljah. Vedno več slovenskih duhovnikov se je opogumilo ter pričelo, če že ne javno, pa vsaj zasebno obhajati tradicionalne maše. Obenem je bil ustanovljen tudi blog Ad Dominum. Z mojim odhodom v semenišče v Griciglianu sem moral postaviti na stran moje aktivnosti s slovensko tradicijo, sem jo pa vedno goreče podpiral z molitvijo. Trenutni višek v našem osemletnem obdobju je bil obisk škofa Schneiderja ob izdaji prevoda njegove knjige Corpus Christi, katerega upam, da bo v kratkem tudi ponovil.

Ob peti obletnici prve svete maše sem se odločil, da je potrebno tak pomemben jubilej spodobno obeležiti. Na god svetega Ludvika IX. je bila na  Lurdu, prikupni cerkvici v Savinjski dolini, eni prvih Lurški Mariji posvečenih cerkva na slovenskem. Votivna peta maša je bila na čast Brezmadežnega spočetja Device Marije, kateri je sledila izpostavitev Najsvetejšega ter Te Deum. V počastitev te obletnice je spoštovana gospa Marta Zakošek izdelala mašni plašč, kateremu je bil kasneje dodan tudi grb papeža Benedikta XVI., kajti naši začetki so neizmerno povezani z njim, najprej z njegovim moto proprijem Summorum Pontificum ter kasneje z dnevom naznanitve njegovega odstopa, zato ostaja v naših molitvah in hvaležnem spominu. S hvaležnostjo se spominjamo tudi vseh pokojnih duhovnikov, ki so nam, bodisi z dejanjem bodisi z dobro molitvijo, zgledom in besedo, pomagali pri našem delu; msgr. Smej, msgr. Goličnik, dr. Ožinger so kot naši rajni dobrotniki v naših molitvah, prav tako tudi vsi drugi sodelavci, katerim naj Bog tisočkrat povrne. Osem let je, gotovo, kratka doba, ampak če ne bi bilo naše delo Bogu všečno, bi že kaj hitro propadli – ampak nismo! Naše vrste se krepijo in vedno več ljudi se zbira pri tradicionalni liturgiji.

V Božjem imenu pozivam spoštovane gospode nadškofe in škofe, naj nam v polnosti dovolijo obhajati tradicionalno bogoslužje na rednem nivoju, kot je navada vsepovsod po Evropi in katoliškem svetu. Nismo skupina drugorazrednih posebnežev, temveč goreči verniki ter zvesti sinovi svete Matere Cerkve. Nenazadnje se vsi, predragi naši nadpastirji, trudimo za isto reč: Vse v večjo Božjo čast in slavo ter zveličanje duš.

Tim Zakošek

---

Daljši odgovor na nekatere komentarje pod našim zadnjim posnetkom.

Najprej hvala, da ste si vzeli čas ter pogledali ta (ter mogoče se kakšen drug) video posnetek na naši strani, potem hvala, da ste začeli nadvse zanimiv pogovor na kar nekaj perečih tem. Naj pričnem na samem začetku.

Vsak duhovnik, bodisi sekularen ali redovnik ima dolžnost in obveznost do spodobnih oblačil za darovanje Svete Maše; se pravi redovna obleka ali talar (če le-te možnosti ni, pa vsaj rimski kolar) ter primerna obutev (črni čevlji, če ni predpisano drugače, kot je npr. za nekatere redovnike). Ko sem bil v semenišču, so pravila prepovedovala nošnjo kakršnih koli drugih čevljev kot pa črnih čevljev (razen za delo in šport). Že iz samega spoštovanja do Svete Maše bi moral duhovnik biti pravilno oblečen in obut, po drugi strani pa že sam občutek za estetiko ne dovoljuje drugačnih čevljev kot črnih. Edina izjema so lahko liturgični sandali ter čevlji iz rdečega usnja za kardinale. 

Eno izmed najbolj perečih vprašanj, ki je tu dvignilo veliko prahu, je vprašanje prejemanja svetega obhajila na jezik in zakaj je ta oblika edina vredna in spodobna. Sveta Mati Cerkev je že od samega začetka spodbujala prejemanje svetega obhajila na jezik in ne na roke. Že sv. Sikst I. v začetku II. stoletja piše: “Svetih posod se lahko dotikajo le posvečene roke“; takoj se tu lahko sklepa, da če že gre svetim posodam takšna čast, kakšna gre šele Najsvetejšemu? Sveti Bazilij Veliki dovoljuje obhajilo na roke le v primeru preganjanja. Toledska in Zaragoška sinoda predvidevata izobčenje za vsakega, ki prejme obhajilo na roke. VI. ekumenski koncil v Konstantinoplu leta 681 prepoveduje prejemanje obhajila na roke ter zagrozi z izobčenjem vsakemu, ki bi si to upal storiti. Veliki Doctor Angelicus sv. Tomaž Akvinski, cvet katoliške misli, piše v svoji Summi:

“/../ iz samega spoštovanja do Zakramenta, nič se ga ne dotika, razen kar je posvečeno; zatorej sta kelih in korporal posvečene ter prav tako duhovnikove roke, da se lahko dotikajo Najsvetejšega/../”

Summa Theologiae, Pars III, Q. 82, Art. 3, R. Obj. 8.

Sveti Tridentinski koncil potrjuje, da je apostolska tradicija, da obhajilo deli le duhovnik s posvečenimi rokami. Sv. Pavel VI. v “Memoriale Domini” piše, da je potrebno ohraniti navado deljenja obhajila na jezik. Sv. Janez Pavel II. kasneje pravi v Dominicae Cenae, da je dotikanje in deljenje svetega obhajila z lastnimi rokami privilegij posvečenih.

Sedaj, ko smo obdelali doktrinalni del, se posvetimo še Svetemu pismu. Vsi vemo, da je Biblija sestavljena iz Starega in Novega Testamenta; in vemo, da sta v Sveti Rimski Cerkvi oba veljavna, ter da eden ne negira drugega ter ga ne preklicuje, temveč drug drugega dopolnjujeta. Jezus sam je rekel :

Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu. 

Mt 5, 17-19

Odnos do Svetega je v Bibliji stalno prisoten. Le leviti in duhovniki so se smeli dotikati svetih stvari in opravljati daritve. Lep primer tega je prigoda, ko kralj David seli Skrinjo zaveze. Dovolimo Pismu, naj nas samo pouči o tej prigodi:

Ko so prišli h Kidónovemu mlatišču, je Uzá iztegnil roko, da bi podržal skrinjo, ker sta jo vola nagnila. Tedaj se je vnela GOSPODOVA jeza nad Uzájem in ga je udaril, ker je iztegnil roko proti skrinji. Umrl je tam pred Bogom. 

1 Krn 13, 9-10

Bog je pravičen! Kljub temu, da je Uzá le želel pomagati, ko se je dotaknil Skrinje, je storil bogoskrunstvo in nase priklical Božjo jezo, ker se je dotaknil svete stvari, ne da bi bil maziljen. Velika skrb je šla v čast Božjo in vedno, ko so se Izraelci obrnili od svojega Boga, je Bog nad njih poslal nadloge ter jim poslal preroke, da bi spreobrnili njihova trda srca. Skrb za božjo službo ter izpolnjevanje njegovih zapovedi ni farizejsko, kakor marsikdo takoj pomisli, ko se citira Stara Zaveza in reče: “Ah Jezus je ljubezen, vse nas ima rad, on odpušča, Nova Zaveza je vse spremenila...” Enkrat za vselej rečem: nehajmo že enkrat s tem osladnim, hipijevskim Jezusom! Jezus je Ljubezen in ljubezen do nas je najbolj pokazal, ko se je daroval na Križu, da bi nas vse odrešil. Jezus, kakor njegov Oče, ljubita vse Stvarstvo, tudi grešnike, a sovražita greh, ki je samo nasprotje Boga. Nauk je jasen: kdor umre v smrtnem grehu brez kesanja, je pogubljen. Jezus je Bog in naš Odrešenik, ki na ta svet ni prišel, kakor sam pravi: “da prinesem mir, ampak meč.” (Mt 10, 34). Kljub vsej svoji božji naravi je imel tudi popolno človeško naravo, kajti bil nam je v vsem podoben, razen v grehu. Kljub temu, da je Jezus imel tudi človeško naravo, ga to ne naredi nič manj popolnega.

Zato je čas, da se neha Jezusa predstavljat kot nekega naivnega hipija, temveč kot Boga, Rešenika in Sodnika, “da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.“

Flp 2, 10-11

Preden zaključim ta del o pravilnem prejemanju svetega obhajila, bi rad izpostavil pet točk:

1. Prejemanje obhajila kleče in na jezik poveča spoštovanje do Najsvetejšega.
2. Obstaja manj verjetnosti, da bi nekatoliki pristopili k božji mizi.
3. Kanček ponižnosti je potreben, da se jezik iztegne pred duhovnikom.
4. Možnost, da hostija pade na tla ali da jo kdo shrani v žepu, ker ne bi vedel, kaj je to ali da bi z njo storil kaj brezbožnega je manjša.
5. Vez s cerkvenim izročilom je močnejša. 

---

Večna debata, da so usta bolj grešna kot roke, postaja počasi že zelo mučna. Res je, da Sveto Pismo večkrat strogo obsoja jezik. Toda vedno je bila od Boga izvoljena peščica, kateri so mazilili roke, s katerimi se opravljajo svete reči. Če začnemo tajiti svetost duhovništva, službe, ki je višja od angelov, se sama esenca katolištva zruši. Center Katolikovega življenja je Sveta Maša, ki je vir milosti in dobrin (skupaj z vsemi zakramenti in zakramentali) in Sveto Mašo lahko daruje le posvečen duhovnik. Ko škof moli med posvečenjem in mazili roke novemu svečeniku, pravi:

“Consecrare, et sanctificare digneris, Domine, manus istas per istam unctionem, et nostram bene dictionem.”
(Gospod, blagovoli posvetiti te roke s tem maziljenjem in našim blagoslovom).

Ko zatem mazili desnico moli: “Ut quaecumque benedixerint, benedicantur, et quaecumque consecraverint, consecrentur, et sanctificentur, in nomine Domini nostri Jesu Christi.”
(Vse, kar boš blagoslavljal naj bo blagoslovljeno, ter vse kar boš posvečeval naj bo posvečeno in sveto v Kristusa našega Gospoda. 

Ko škof med posvečenčeve prste položi na pateno položeno hostijo, govori: “Accipe potestatem offerre sacrificium Deo, Missasque celebrare, tam pro vivis, quam pro defunctis. In nomine Domini.” 
(Sprejmi oblast, da Bogu daruješ daritve in mašuješ, tako za žive kakor za pokojne)^[1].

---

Te prekrasne molitve takoj odgovorijo na vprašanje, da se le po svečenikovih rokah lahko deli Sveta Skrivnost. Sveti Tomaž Akvinski v svoji pesmi slednici za praznik Presvetega Rešnjega Telesa in Krvi pravi: 

Ta pesem ni samo hvalnica, temveč cel Katekizem! V skorajda vsaki strofi (dovolil sem si, da sem odstranil strofe, ki so v tem razmišljanju nepomembne), Tomaž uči o eni od resnic o presvetem zakramentu. Jezus je resnično pričujoč v Sveti Hostiji, v vsakem še tako majhnem delčku, čeprav je skrit v podobi vina in kruha, je Jezus prisoten v obeh naravah, tako božji kot človeški. Ob spremenjenju podoba ostane ista, ampak njena substanca se spremeni in tako je Jezus pričujoč, a skrit našim očem. Tako pravični kakor grešnik ga jesta, ampak en jé v svojo pogubo, drugi pa v svoje zveličanje. Zame v vsej katoliški poeziji ni lepše pesmi kot je Lauda Sion, ki je ne le pesniško bogata, ampak tudi teološko in filozofsko. Zatorej vsakemu, ki dvomi o resnični prisotnosti, ali ki omahuje v svoji veri v Najsvetejše, svetujem, da redno bere to pesem.

---

Kratek odgovor naj bo namenjen še tej nesrečni karikaturi. Živimo v času, ko sta zvok in slika izrednega pomena in kjer nas na vsakem koraku bombardira tisoč in ena podoba. Sam nisem velik pristaš ne karikatur ne memov (baje jih nekateri Slovenci kličejo jaz-jazi), toda od nekoga, ki se na dnevnem nivoju ukvarja z mladino, bi pričakoval, da bi razumel pomen memov. Nikoli ni primerno, ne lepo se norčevati iz kogar koli, sploh ne iz duhovnikov ter Boga. Na žalost smo lahko na lastne oči videli, kaj lahko prinesejo slabo razumljene karikature in šale (Charlie Hebdo in vsi napadi povezani z Mohamedovimi karikaturami). Po drugi strani mora vsaka javna oseba oziroma oseba, ki se veliko izpostavlja v javnosti, računati na to, da bo slej ko prej postala tarča karikatur in javnih norčevanj. Meme, ki ga je objavil profil Scutum Fidei, ni bil na nikakršen način žaljiv do njegove ekscelence, ne do njegove vzvišene pastirske službe. Upam, da se je ljubljanski nadpastir le nasmehnil in zamahnil z roko ob tej sliki, kajti že marsikatera hujša karikatura ali drugačna neprilika je doletela že mnogo dobrih pastirjev. Vsi smo izredno hvaležni nadškofu, da se je postavil za vse Katolike in ga podpiramo v njegovem boju ter mu zagotavljamo našo večno zvestobo ter molitve. Tradicionalna skupnost v Sloveniji, ki je resda relativno mlada in h kateri se močno nagiba tudi Scutum Fidei, je v polnem občestvu tako z Rimskim škofom, kakor tudi z vsemi slovenskimi ordinariji. Hvaležni smo našim pastirjem za to, kar nam omogočajo, ter jih podpiramo z našimi molitvami in dobrimi deli ter jih prosimo naj nas še naprej podpirajo in nam pomagajo pri naši rasti. 

Naj obenem tudi izpostavim, da Slovensko tradicionalno gibanje ni nikakršna sekta in je v polnem občestvu z Rimsko cerkvijo, ter priznava vse koncile in odredbe. Živimo in verujemo to, kar je Cerkev učila že od nekdaj. Zatorej sem se kot član te skupnosti počutil skorajda napadenega, da so nas nekateri ljudje, celo duhovniki(!), postavili ob bok shizmatikom, sektašem ter celo satanistom.

Duh veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.

Jn 3, 8

Sveti Duh je tisti, ki nas vodi in ne hudi duh. Včasih je resnica boleča, a nenazadnje nas bo le Resnica osvobodila (prim Jn 8, 32). Vsi smo udje ene Cerkve, Kristusovega mističnega telesa (Pij XII.); njegove Neveste, ter moramo najprej skrbeti za svoje zveličanje in zatem za zveličanje drugih, kakor pravi Pismo, “odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata” (prim. Mt 7, 5).

Vprašanje liturgije je izrednega pomena. Močno me žalosti, ko vidim toliko liturgičnih zlorab vsepovsod po svetu, ki so vedno pogosteje blasfemične. Kardinal Sarah govori takole o liturgiji: “Liturgija ni o tebi ali meni, ni kraj kjer bi obhajali našo lastno identiteto, dosežke, povzdigovali ali promovirali našo kulturo ali lokalne verske navade. Liturgija je prvo in najpomembneje o Bogu in o tem, kaj je storil za nas.” Liturgija se ne sme nikoli v popolnosti prilagajati kulturi, navadi, obdobju, času, itd. Ker enkrat, ko se to zgodi, liturgija izgubi svoj smisel in postane bolj podobna gledališču, kot pa čaščenju Boga. Prednost tradicionalne liturgije je njena univerzalnost ter obenem mehka strogost glede pravil. V zgodovini Cerkve smo večkrat videli, da se liturgija lahko do neke mere prilagodi neki kulturi, kot je bil primer na Kitajskem, z uporabo bele namesto črne barve pri pogrebih. A obenem smo lahko videli, da preveliko prilagajanje hitro privede do zmot in zlorab. Primer le-tega je zopet Kitajska, s svojim kitajskim obredom, ki je bil prepovedan s strani Rima. V tem obredu so jezuiti skušali spojiti dve kulturi v eno ter so primerjali čaščenje prednikov kot čaščenje katoliških svetnikov, celo jih postavili na isti nivo. Te tendence so vedno večje tudi po spremembi liturgije, kajti enotnost obreda je izginila. Sedaj nam ni več potrebno iti v drugo državo, da opazimo, da se liturgija obhaja drugače kot doma, lahko gremo le v drugo župnijo in razlika bo jasna pred našimi očmi. Trditev, da tradicionalna liturgija ne more biti blizu azijskim ali afriškim državam, je zmotna. Prav v Afriki sta bili rojeni dve najmočnejši tradicionalni skupnosti: Bratovščina Svetega Pija X. (iz katere sta kasneje nastali Bratovščina Svetega Petra ter iz le-te tudi Inštitut Dobrega Pastirja) ter Inštitut Kristusa Kralja Najvišjega Duhovnika. Tako v Afriki kot v Aziji število tradicionalnih duhovnikov in vernikov narašča. Če se vprašate, zakaj misijoni niso več to, kar so včasih bili, se vam odgovor ponuja kot na pladnju. Odklon od pristne liturgije in pravega katoliškega nauka kažeta svoje sadove; medtem ko tradicionalni misijoni cvetijo, moderni počasi venijo. Zatorej se je potrebno zavedati, da je napredek in prihodnost le v tradiciji in to ne le v Cerkvi, temveč tudi v naši kulturi in politiki. Naj nas vse varuje Marija, Mati Cerkve in naša Kraljica!

---

^[1] PONTIFICALE ROMANUM Clementis VIII. ac Urbani VIII. jussu editum, postremo a Ss.mo Domino Nostro Benedicto XIV. recognitum et castigatum,  Venetiis MDCCXXIII. Apud Hæredes Balleonios Typ. ac Edit.

^[2] Lauda Sion 

Vidi turbam magnam quam dinumerare nemo poterat, ex omnibus gentibus stantes ante thronum

Ko sem na predvečer velikega praznika Marijinega Brezmadežnega spočetja opazil kratek prispevek gospoda Aleksandra Škorca, me je moja krščanska dolžnost prisilila, da sem poprijel za pero in napisal kratek odgovor na nekatere ideje, ki so bile izpostavljene v tej glosi.

Ob prvem branju tega izredno kratkega prispevka se človek zgrozi in se vpraša ali morda živi v 40. letih prejšnjega stoletja ali v 20. letih našega stoletja? Po prvem šoku sem prav po šolsko odložil pero in ga zamenjal s svinčnikom ter začel podčrtovati besede, ki so me zbodle v oči. Priznam, kljub kratkemu zapisu, je na mojo grozo sivina kmalu zapolnila stran. Vsak, ki je kadarkoli poslušal kakšnega od mojih pogovorov ve, da sem močno nasproten ilegalnim migracijam, uničevanju Evropske kulture in civilizacije ter masovnemu preseljevanju narodov. Toda kljub vsem mojim konservativnim mislim in idejam, ne bi nikoli izjavil česa podobnega, niti v ponesrečeni neslani šali. To je bila ena mojih prvih misli; da je ta provokativen člančič le neslana šala. Ampak bolj, ko sem ga bral, bolj je moje upanje bledelo, zatorej čutim krščansko dolžnost, da opozorim na zmote, ki so omenjene v tej glosi.

Najprej, ne bom se mešal v znanstvena vprašanja o količini radija v tej ali oni rasi, prvič, ker se mi to dozdeva nadvse neumno zapravljanje časa ter drugič, ker je moje poznavanje medicine in biologije ter njunih pod-znanosti prešibko, da bi lahko zgledno in utemeljeno zagovarjal ali odvračal to tezo. Nadaljevanje te teorije pa vodi v skoraj znanstveno-fantazijski scenarij, kjer množice ljudi umirajo zaradi neznanih razlogov ter je samo peščica srečnih, privilegiranih izbrancev tista, ki je rešena. Vsekakor bi to bil prav zanimiv in napet film, ampak na žalost ni. Kakor tudi samo nadaljevanje te misli potrjuje višek rasistične miselnosti ter uresničuje to, kar so se znanstveniki trudili v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja – preprost, a učinkovit način uničenja »pod-ras«. Vsekakor je virus, ki napade to ali ono rasno skupino učinkovit način do zagotovitve »čiste rase«.

Človeško dostojanstvo je neprecenljiva vrednota, a kar je še bolj neprecenljivo je njegova neumrljiva duša. Ravno ta je tista, ki človeka naredi več kot žival ali rastlino (ki imajo umrljivo dušo). Vsak človek, pa naj bo te ali one rase, ima neumrljivo dušo, katero mu je Bog vdahnil ob spočetju in ki bo obstajala na vse veke. Takoj, ko si človek pred oči postavi to realnost, ne more nikoli iskreno trditi, da je človek te rase manj vreden kot pa človek druge rase – Kristus je na križu umrl tako za enega kot za drugega.

Katoliška vera je univerzalna in ni rezervirana samo enemu narodu ali enemu rodu, kot je bilo na primer judovstvo vezano samo na židovsko ljudstvo. Kristus je prišel enkrat za vselej odrešit človeški rod in ne samo starozaveznega izbranega ljudstva. Ena izmed najpomembnejših nalog, ki jo je zaupal apostolom je bila: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.« (Mt 28, 19) Kristus sam zapoveduje, naj se veselo oznanilo ponese vsemu svetu, vsakemu narodu in rodu. Razodetje samo piše o veliki množici iz vseh narodov, jezikov in ljudstev (prim Raz 7, 9), kakor celo avtor sam omeni, ko govori o množici 350 milijonov dobrih duš. Ta trditev ni samo rasistična, temveč tudi teološko zmotna, po avtorjevem mnenju je število zveličanih omejeno, kot mesta v prestižnem klubu, ter da njih število nikoli ne bo preseglo kvote, ki jo citira. Bojim se, da je tu avtor zapadel v zmotno idejo predestinacije, ki uči, da so ljudje že ob rojstvu zapisani bodisi za v nebesa bodisi za v pekel. Vera sama nas uči, da se lahko vsak človek, ki je v božji milosti, zveliča. Božja milost pa je dana vsakemu ne glede na raso ali izvor, vprašanje je, če človek sprejme milost in sodeluje z njo. Antilogičen zaključek, ki ga avtor izvede, ga privede do zmotne ideje, da je krščanstvo vera belcev, ter da je zatorej večina zveličanih bele rase. Avtor krščanstvo enoti z belo raso, ter de je le-ta sposobna duhovnega razvoja. Ta trditev je izredno ozkovidna, ter avtor sam preprosto pozabi ali namerno ignorira zgodovinska dejstva. Od trenutka samega, ko so se apostoli razpršili po svetu, se niso ozirali na barvo kože ali narodnostno pripadnost poganov. Sveto pismo sámo priča o spreobrnjenju evnuha etiopske kraljice (prim Apd 8, 26-40), sv. Tomaž je oznanjal vero vse tja do Indije, itd. Že vse od samega začetka je bila krščanska vera univerzalna in ne vezana na etičnost, kakor je bila navada v marsikaterem poganskem verstvu. Ideja o elitizaciji krščanstva ter sami rasni pogledi na človeka, so v veliki večini protestantskega izvora. Lep primer tega je kolonizacija, ki jo je na primer, na eni strani vodila katoliška Španija ter na drugi protestantska Anglija. Španska kolonizacija je bila močno povezana s širjenjem katolištva, španska krona je goreče podpirala mešane poroke med konkvistadorji ter domorodci. Medtem ko je bil protestantski pogled na domorodce vse prej kot krščanski, ter se je kazal še celo v 70. letih prejšnjega stoletja, njegove sence pa se plazijo še danes, predvsem v Združenih Državah. Bula papeža Pavla III. z dne 2 junija 1537, ki nosi naslov Sublimis Deus, jasno govori proti zasužnjevanju domorodcev, ter potrjuje njih enakovredni status, kot razumna bitja z neumrljivo dušo, ki imajo pravico do svobode ter zasebne lastnine. Apostolsko pismo istega papeža z naslovom Pastorale Officium z dne 29. maja 1537 oznani izobčenje latae sententiae, kdor bi zasužnjil domorodca. Zgodovinske okoliščine ter kolonialni apetiti so žal privedli do kasnejšega preklica ter skorajšnje pozabe teh neprecenljivih papeških dokumentov, ki jasno izpričujejo o nepomembnosti rase pri zveličanju. V novem valu rasizma ter antisemitizma, ki sta v začetku XX. stoletja kosila po Stari in Novi celini, je klical po jasnemu vodstvu princa apostolov. Pij XI. je na predvečer svoje smrti v začetku februarja 1939, spisal osnutek za encikliko z naslovom Humani Generis Unitas, v kateri je želel slovesno obsoditi antisemitizem in rasizem, ki sta ga izvajali Hitlerjeva Nemčija ter Mussolinijeva Italija. Prva enciklika Summi Pontificatus, ki jo je njegov naslednik Pij XII. v prvih dneh druge svetovne vojne izdal, je obsojala zmote časa, kot sta rasizem in antisemitizem. Le majhna omemba celotnega Cerkvenega učiteljstva nam kaže, da je bila Cerkev vedno nasprotna rasizmu ter rasnemu elitizmu.

Lep primer Cerkvene rasistične nevtralnosti je primer prvega temnopoltega kardinala, ki je prejel čast kardinalske službe in bil povzdignjen v cerkvenega kneza v divjih šestdesetih letih. Ko je Združene Države Amerike preveval duh rasizma in je Ku Klux Klan preganjal tako črnce kot katolike, je Rim svetu pokazal, da je Cerkev en sam narod in eno samo ljudstvo, kajti ona je Kristusovo mistično telo (Pij XII.), ko je rutabski (bukobski – po preimenovanju škofije) nadškof Laurean Rugambwa iz rok Janeza XXIII. prejel kardinalski klobuk, kot prvi temnopolti kardinal v zgodovini moderne Cerkve. Prvi rumenopolti kardinal je bil imenovan že leta 1946, ko je bil Thomas Tien Ken-sin, pekinški nadškof, imenovan v sveti kolegij.

Angelski Učitelj, sv. Tomaž Akvinksi v svoji Teološki summi piše o tujcih in na kakšen način naj bodo sprejeti v družbo. S primeri iz Starega Zakona prikaže, da je tujec lahko sprejet v njemu tuj narod, ter tako postane polnopravni član tega naroda. »Človekov odnos do tujcev je dvojen: bodisi miroljuben bodisi sovražen in v obeh primerih obstajajo zakonska določila. Židje so imeli tri različne možnosti glede miroljubnega odnosa do tujcev. Prvič, če je tujec prehajal njihovo deželo kot popotnik. Drugič, če je tujec prišel živet kot prišlek. V obeh primerih Zakon govori o prijaznosti: kot je pisano (2 Mz 22,21) Tujca (adveno) ne izkoriščaj in ne zatiraj; ter ponovno (2Mz 22, 9) Tujca (peregrino) ne izkoriščaj in ne zatiraj. Tretjič, ko želi biti tujec sprejet v versko občestvo. S pogledom na vse to je bil postavljen določen red. Kajti tujci niso takoj prejeli državljanstva, kakor je bila navada pri nekaterih ljudstvih, da je državljanstvo tujcu pripadalo šele po drugi ali tretji generaciji, kakor uči Filozof (Polit. iii, 1). Razlog zato je bil takšen, če so tujci dobili dovoljenje da se mešajo v državne zadeve, takoj ko so se naselili med njimi, je obstajala velika nevarnost, da bi tujci, katerih srca še niso polno usmerjena na skupno dobro, lahko škodijo ljudstvu. Vsekakor je bilo mogoče, da tujec postane z izjemo polnovreden član skupnosti z nekim herojskim dejanjem, ki ga je storil, kot se je na primer zgodilo Ahiorju amonskemu vojskovodji, ki » je bil sprejet v Izraelovo hišo, vse do današnjega dne« (Judita 14, 10).« Summa Theologiae Ia IIae Q. 105 art. 3

Zgodovinsko dejstvo je, da je Jezus, ko je prevzel človeško telo in človeško naravo bil rojen kot belec, kajti judovska rasa je bela rasa. Ampak to dejstvo nikakor ne omejuje Kristusovega nauka ter Odrešenja le na belo raso. Vsi zgoraj navedeni biblijski citati ter samo učiteljstvo Cerkve pričata o tem. Tako, da je avtorjeva trditev, ko pravi: »Tudi Jezus je bil bel. Z razlogom. Ni bil črn, niti rumen« ne samo zmotna temveč tudi blasfemična, kajti s tem omeji Boga, ki je Neomejen, v nekaj omejenega, hkrati tudi omejuje Božjo moč, češ da je zveličanje bolj kot ne omejeno na belce ter s tem taji Božjo Vsemogočnost. Hkrati s tem avtor omejuje Stvarnikove pravice do zveličanja dela stvarstva, ter s tem zaničuje njegovo milostljivost ter skrb za Stvarstvo. Enkrat, ko začne človek omejevati ali zaničevati Božje atribute, bo njegova vera hitro padla in se mu kar hitro zgodi, da pristane v množici tistih ne-zveličanih.

Ko bo na poslednji dan Kristus – Sol Justitiae – Sonce pravičnosti, prišel v slavi sodit žive in mrtve, ter bodo vsi ljudje iz vseh narodov in ras prišli v Jozafatsko dolino, da bi jih Judex Justus sodil ter jim dodelil mesto bodisi med ovcami bodisi med kozli, takrat ne bosta ne rasa ne narodnost pomembni ampak samo naša dejanja ter naša vera. Zatorej je dolžnost vsakega kristjana, da najprej skrbi za svoje zveličanje ter zatem tudi za zveličanje drugih. Kajti Kristus je Rex Gentium – kralj Narodov in ne le enega naroda!

Milostljivemu in spoštovanemu gospodu, gospodu Jožefu Smeju, naslovnemu škofu Černiškemu, članu Reda za zasluge Republike Slovenije, nositelju Zlatega križa reda za zasluge republike Madžarske, doktorju teologije, profesorju, pesniku, pisatelju in prevajalcu v večen spomin!

†

Gratia Plena, Recordare! -Milost polna spomni se, je bilo geslo blagopokojnega škofa Smeja, dike slovenskega naroda, ponos Prekmurcev in zgled vsem slovenskim duhovnikom.

 Pretiosa in conspectu Domini, mors sanctorum eius – dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih, je bila prva misel, ki me je obšla ko sem izvedel to žalostno vest. Bolj ko sem jo med dnevom premišljeval, bolj in bolj se mi je zdela kot božji navdih. Tisti redki trenutki, s katerimi me je Bog blagoslovil, da sem jih lahko preživel v družbi tako velikega človeka, me navdajajo s ponosom in tihim občudovanjem. Težko se je človek ne nalezel njegovega veselja do življenja, ki ga je obdajalo, kjerkoli je bil. Preprostost človeka, ki se tako odlično povezala z dostojanstvom duhovnik – drugega Kristusa, je v osebi takoj zbudila spoštovanje in hkrati neizmerno zaupanje do njegove osebe. Za vsakega je vedno našel pravo besedo, za spokornika vzpodbudo, za neskesanega človeka klic k spreobrnitvi-nenazadnje Omnia ad maiorem Dei gloriam. Sam sem imel ta neizmerni privilegij, da je bil blagopokojni škof moj redni spovednik med gimnazijskimi leti, saj je redno vsak dan presedel v spovednici in z očetovskim srcem sprejel vsakega spokornika. Koliko zlatih naukov in vzpodbud mi je podaril v tistih blagoslovljenih trenutkih, ki me bodo zaznamovali za vse življenje.

Iskrena ljubezen do Jezusa, sploh pod podobo kruha in vina, je bila njegova najbolj plemenita krepost. Vsakdo, ki je kdaj koli prisostvoval pri vsaj eni od njegovih daritev svete Maše, je lahko na lastne oči opazil srčno in globoko vero v presveto Skrivnost, ki se je tako jasno odražala v njegovih kretnjah, jasno izgovorjenih beseda in predvsem po skorajda nebeškem siju iz njegovih prijaznih oči.

»Za Bogom najrajši Marijo častim«, pravi stara slovenska pesem. Ta kratki stavek je skorajda postal vodilo vsega njegovega življenja. Kot vsak pravi Slovenec in Prekmurec, je do Marije gojil pravi sinovski odnos, pravo pobožnost, ki je bila tako lepo povzeta v njegovem škofovskem geslu, »Milosti polna, spomni se«. Kakor krik otroka njegovi materi, zvenijo te besede. Marija varuj me na moji poti, naj ti ostanem zvest do konca! Bi lahko rekli na drug način. Prav ta vdanost do Nebeške Matere je škofa Smeja vodila na njegovi življenjski poti. Vsakič ko je govoril o Mariji, bodisi v pridigah, bodisi v pogovoru, je njegov ves žarel, in mile besede so kakor med tekle iz njegovih ust. Pa naj bo razlagal o eni od Marijinih dogem, ali pa, kot je tako rad počel, prevajal in razlagal kakšno latinsko marijansko molitev ali vzklik; vsaka beseda je izžarevala iskreno vero in prisrčno ljubezen do Kraljice Slovencev. Vse od zibelke do groba, ga je spremljalo varstvo Silne Gospe. Lep primer le tega je zgodba iz njegovih semeniških let, ki jo je tako rad pripovedoval, ko so po kompletoriju zapeli Marijino himno je ob Somboteljsko stolnico padla bomba ter med drugim ubila tudi kanonika. Kakšen lep primer Marijinega varstva! Bog je milostljivega škofa po Marijini materinski prošnji obvaroval hudega, da bi ga s svojim delom in življenjem hvalil. Prav poseben znak Marijine ljubezni so bili dnevi vseh pomembnih trenutkov njegovega življenja. Najprej dan njegovega duhovniškega posvečanja, na slovesni praznik brezmadežnega spočetja Device Marije leta 1944, njegovo škofovsko posvečenje na praznik Marije Matere Cerkve leta 1983 ter nazadnje njegov odhod v Nebeško domovino na praznik Darovanja Device Marije. Nobena mati ne more dati svojemu ljubemu sinu lepših darov, kot jih je nebeška Mati podarila svojemu ljubemu sinu.

Škof Smej je gojil prav posebno pobožnost tudi do svojega krstnega zavetnika – svetega Jožefa, ki ga je že od svojih rosnih let prav iskreno častil. Z velikim ponosom je nosil ime velikega očaka, kateremu je posvetil toliko prečudovitih pridig, sploh na Jožefovo, kakor rad je ponavljal faraonove besede »Ite ad Joseph (prim 1. Mz 41,55) ter nas vse skupaj vzpodbujal k pobožnostim k varuhu svete družine.

Druga velika krepost, ki je lahko nam vsem zgled, je njegova prava ponižnost. Kljub izrednim intelektualnim, pesniškim, pisateljskim ter jezikoslovnim darovom, je bil ves njegov opus usmerjen v Božjo čast ter za blagor domovine in našega naroda. Koliko ur je preživel med preučevanjem naše, predvsem prekmurske zgodovine. Koliko ur je namenil prevajanju in razlaganju tekstov iz latinščine ali madžarščini. Koliko lepih spisov so nam njegove marljive roke zapustile, tako vestno izpisanih z njegovo elegantno pisavo. Ne le slovenska Cerkev, ampak tudi slovenska intelektualna smetana bi se morala zaviti v črnino, ter s hvaležnostjo sprejemata njegov opus, tako dragocen za vse nas, ki smo ponosni Slovenci, ter za vse naše zanamce. Morda nas je zapustil še zadnji Slovenec, ki je bil sposoben komunicirati v latinščini, temu jeziku Cerkve, ki ga je spremljal od trenutka njegovega krsta, med njegovim otroštvom ter semeniških in duhovniških letih, bodisi kot liturgični bodisi kot učni jezik. Prav ta ljubezen do jezika ga je vodila, da je pogosto obhajal mašo v latinščini, ter se tako še bolj približal Bogu ter univerzalnosti Rimske Cerkve. Ob enem pa je bil mojster tako pisane kot govorjene latinske besede, o čemur nam pričajo premnogi kronogrami, ki so razpršeni po vsej Sloveniji. Ko se je slovenska javnost končno odločila, da je čas da da čast zvestemu sinu, je škof Smej z naj prisrčno ponižnostjo prejel Red za zasluge ter ga najprej daroval Bogu ter nato sprejel v imenu vseh duhovnikov, redovnic ter katehetov, ki s svojim delom prispevajo za narodov blagor ter lepoto naše dediščine.

Milostljivi škof je izkoristil vsako priložnost, da je kakor sv. Janez Krstnik klical ljudi k spreobrnjenju ter pozival narod naj se drži svojih krščanskih korenin ter vrednot. Sedaj bo pri Bogu prosil za vse nas, njemu drage Slovence ter predvsem za njegovo rodno Prekmurje, da bi ohranilo sveto rimsko katoliško in apostolsko vero.

In paradisum deducant te Angeli; in tuo adventu suscipiant te martyres, et perducant te in civitatem sanctam Jerusalem. Chorus angelorum te suscipiat, et cum Lazaro quondam paupere æternam habeas requiem.

R. I. P.

Izmed vseh žalostnih dogajanj, ki jih lahko opažamo v teh kataklizmičnih časih, je najbolj žalostno opazovati, kako se starši, še najbolj pa matere, sesuvajo pod težo njihove prvenstvene vloge in naloge, ki so jo SAME sprejele. PREPROSTO BITI MATI!

Sedaj ugotavljajo, da je tisto pravo materinstvo, ko otroku namenjaš VES svoj čas, nekaj, česar si v resnici niso nikdar želele. Želele so si kariere, službice s kavicami, jogo s kolegicami, petek zame, petek zate in lepo zavita božična darila in blešče fotografije na svojih fasadnih instagram profilih.

Otroka imaš seveda zato, da ga čim hitreje odrineš od sebe, potisneš v vrtec, kjer se bodo že oni z njim ukvarjali. Potem pa v šolo, ker oni že vejo, kaj je najboljše za njih.

Najbolj žalostno od vsega je zavedanje, da je 99 % ljudem NORMALNO imeti otroka na državni prevzgoji v šoli in v vrtcu …

praktično nikomur pa ni NORMALNO, da se otrok šola doma in da je ves čas pod skrbnim očesom očeta in blizu ljubečega objema mame.

“Priznam. NE ZMOREM!!! Ne zmorem. Faza “zmešalo se mi BO” je že zdavnaj mimo. Meša se mi ZDAJ. In govorim samo o vsakodnevnih obveznostih. Kakršenkoli self care/self love je itak high class privilegij,” pravi citat iz članka na spletu, na katerega sem naletel po naključju.

Če bi želel videti v tej koronanorosti tudi dobre stvari, bi bile nekatere izmed njih zagotovo vračanje k samooskrbi, odkrivanje žensk in deklet v novih vlogah kot gospodarice, gospodinje in matere, vzgojiteljice, učenje sobivanja drug z drugim več kot tiste 3 ure na dan popoldne, ko smo se vsi zbrali in zaspali na kavču pred bednimi televizijskimi kanali, spoznavanje moških, da težko mirujejo in da so željni ustvarjalnosti in skrbi za družino.

Službe in zaposlitve, ki so jih mnogi imeli, so resda večini nudile udobje in neko garancijo. Udobje pred odgovornostjo opravil v domačem okolju, garancijo z zavedanjem, da je vsakega X v mesecu plača. Vrtci in šole so bili izgovori za oddih pred otroki, česar si noben starš ne bo priznal.

Vendar ljudje nismo narejeni za udobje. Nismo narejeni za vedeževalstvo in poznavanje prihodnosti. Še posebej ne ljudje z družinami. Z otroki in zakonci.

Predvsem starši smo poslani v službo odpovedovanja in darovanja sebe.

Narejeni smo za izzive. Narejeni smo za skrb in za ŽIVLJENJE v tesni povezanosti “domačega ognjišča”. Predvsem starši smo poslani v službo odpovedovanja in darovanja sebe. Narejeni smo za prilagajanje na nenehne nepričakovane izzive, ki nas ves čas čakajo za vogalom življenja. Narejeni smo za sobivanje v polnosti svojega doma, kot očetje, matere in otroci. Narejeni smo za to, da ljubimo in skrbimo za svojo družino in svoj dom. Ne pa zato, da imamo družino, s katero se vidimo pozno popoldne zatopljeni v telefone in ekrane in ne zato, da imamo dom, ki nam je zgolj vsakodnevno prenočišče.

Sem vedel, da nam Bog s to korono daje očiščenja. Zanimiva bo Velika noč 2021. Zelo zanimiva.